Niдќ — Drugega Kot Roеѕe

Nekega poletja je vas zadela huda suša. Polja so usahnila, zelenjava je ovenela pod neusmiljenim soncem. Ljudje so postali zagrenjeni in jezni, strah pred pomanjkanjem jim je zaklenil srca. Vidov vrt pa je, zahvaljujoč skritemu izviru pod njegovo hišo, ostal barvit otok sredi rjave puščave.

Nekega popoldneva je k njegovi ograji prišla soseda Marija, strta od skrbi. Vid ni rekel ničesar. Stopil je med gredice, odrezal šop živo rumenih sončnic in ji jih podal. NiДЌ drugega kot roЕѕe

»Vid, ne morem jesti cvetja,« je rekla s solznimi očmi.»Res je,« je tiho odvrnil Vid. »A tvoja duša je bolj lačna kot tvoj želodec. Hrana nas ohranja pri življenju, lepota pa nam pove, zakaj sploh živimo.« Nekega poletja je vas zadela huda suša

Ljudje so šepetali: »Vid je nor. Pozimi bo lačen, ko bo grizljal cvetne liste.« A Vid se ni zmenil za njihove besede. Vsako jutro je s skoraj svetniško potrpežljivostjo negoval svoje potonike, razkošne vrtnice in divje makove. Vidov vrt pa je, zahvaljujoč skritemu izviru pod

V majhni vasi, kjer so bili ljudje vajeni le trdega dela in sivih obrazov, je živel mož po imenu Vid. Medtem ko so sosedje na svojih vrtovih sadili krompir, zelje in repo, da bi preživeli zimo, je bil Vidov vrt drugačen. Na njem ni bilo .

Vidov vrt je ostal takšen do konca njegovih dni – brez krompirja, brez repe, .

Marija je tisti večer šopek postavila na sredino mize. Ko je njena družina sedla k skromni večerji, niso gledali v prazne sklede, temveč v sonce, ki ga je Vid ujel v cvetove. Soba se je napolnila z upanjem.